A. Uvod

Ta standard se uporablja pri knjigovodskem razvidovanju, obračunavanju in
razkrivanju stroškov materiala in uporabljenih storitev. Obdeluje:

a) razvrščanje stroškov materiala in storitev;

b) pripoznavanje stroškov materiala in storitev;

c) začetno računovodsko merjenje stroškov materiala in storitev;

č) razkrivanje stroškov materiala in storitev.

Povezan je s Slovenskimi računovodskimi standardi (SRS) 4, 9,14 in 21.

Standard (poglavje B) je treba brati skupaj z opredelitvijo ključnih pojmov
(poglavjem C), pojasnili (poglavjem Č) ter Uvodom v Slovenske računovodske
standarde in Okvirom SRS (2016).

B. Standard

a) Razvrščanje stroškov materiala in storitev

12.1. Stroški materiala so cenovno izraženi potroški neposrednega materiala in
tistega dela materiala, na katerega se nanašajo posredni proizvajalni stroški
ter posredni stroški nabavljanja, prodajanja in splošnih služb. Stroški storitev
so stroški, ki se ne štejejo kot stroški materiala, amortizacije ali dela.

12.2. Stroški materiala in storitev se razvrščajo po izvirnih vrstah.
Podrobnejšo razčlenitev določi organizacija sama. Njihovo razčlenjevanje po
namenskih (funkcionalnih) skupinah se ureja pri obračunavanju celote stroškov.

12.3. Če se med porabljenim materialom in uporabljenimi storitvami pojavijo tudi
količine, proizvedene v odvisni organizaciji v skupini ali v pridruženi
organizaciji, se obravnavajo posebej.

12.4. Pri porabi v skupini ustvarjenih proizvodov ali opravljenih storitev ne
nastajajo izvirni stroški materiala ali izvirni stroški storitev.

12.5. Vnaprej vračunani stroški materiala in storitev se obravnavajo kot stroški
materiala ali storitev v duhu tega standarda, čeprav se pojavijo šele kasneje. V
okviru pasivnih časovnih razmejitev je mogoče pokriti tudi vrednost porabe v
isti organizaciji ustvarjenih proizvodov oziroma opravljenih storitev.

12.6. Odloženi stroški materiala in storitev, ki ostajajo med aktivnimi
časovnimi razmejitvami, se ne štejejo kot stroški materiala in storitev v duhu
tega standarda.

12.7. Stroški dajatev, ki niso vezane na plače, in stroški obresti se štejejo
kot stroški storitev v širšem pomenu. Med stroški storitev v širšem pomenu so
tudi stroški štipendij in šolnin, povezanih s poslovanjem organizacije, in
podobni stroški.

12.8. Stroški materiala in storitev se lahko skladno z izbrano metodo
vrednotenja zadržujejo v vrednosti nedokončane proizvodnje in zalog proizvodov,
preden se pojavijo med odhodki in vplivajo na poslovni izid posameznega
obračunskega obdobja.

12.9. Zmanjšanje vrednosti zalog materiala zaradi zmanjšanja njihove dotedanje
knjigovodske vrednosti na nižjo čisto iztržljivo vrednost ne velja kot strošek
materiala, temveč kot prevrednotovalni odhodek.

b) Pripoznavanje stroškov materiala in storitev

12.10. Stroški materiala in storitev se pripoznavajo na podlagi listin, ki
dokazujejo, da so praviloma povezani z nastalimi gospodarskimi koristmi.

12.11. Zmanjšanje vrednosti zalog materiala na njihovo čisto iztržljivo vrednost
ne poveča izkazanih stroškov materiala, temveč poveča prevrednotovalne poslovne
odhodke v zvezi z zalogami.

c) Začetno računovodsko merjenje stroškov materiala in storitev

12.12. Stroški materiala, ki se pred uporabo zadržujejo v zalogah, se izkazujejo
v zneskih, ki so pred nastankom potroškov materiala oblikovali vrednost zalog.
Odvisni so od metode, ki se uporablja: metode zaporednih cen (fifo) ali metode
tehtanih povprečnih cen. Če se uporabljajo stalne cene materiala, se pri porabi
obračuna ustrezni del odmikov, stroški pa se izkazujejo v zneskih, ustreznih
izbrani metodi. Uporabljeno metodo je treba pojasniti.

12.13. Stroški materiala, ki se pred uporabo ne zadržujejo v zalogah, se
izkazujejo v dejanskih zneskih ob nabavi takšnega materiala. To velja tudi za
stroške storitev.

12.14. Ocenjeni znesek vnaprej vračunanih stroškov materiala in storitev se
izkazuje v postavkah, v katerih bi se sicer izkazovali takšni dejanski stroški
materiala in storitev. Stroški se krijejo v breme ustrezne postavke pasivnih
časovnih razmejitev.

12.15. Rezervacije za kritje prihodnjih stroškov materiala in storitev se
obravnavajo kot posebna vrsta stroškov, razen rezervacij za pokojnine, jubilejne
nagrade in odpravnine ob upokojitvi, ki se obravnavajo kot stroški dela. Stroški
iste vrste se obračunajo neposredno v breme ustreznih rezervacij.

12.16. Če se pri letnem popisu materiala ugotovijo presežki ali primanjkljaji,
za katere ni nihče osebno odgovoren, presežki zmanjšujejo do tedaj pripoznane
stroške, primanjkljaji pa jih povečujejo.

č) Razkrivanje stroškov materiala in storitev

12.17. Organizacije, ki niso zavezane reviziji, morajo razkrivati samo zakonsko
določene informacije in podatke o stroških materiala in storitev, preostale
organizacije pa morajo izpolniti tudi zahteve po razkrivanju v skladu s tem
standardom. Ta razkritja so predpisana za vse pomembne zadeve. Naravo in stopnjo
pomembnosti opredeli organizacija v svojih aktih.

C. Opredelitev ključnih pojmov

12.18. V tem standardu sta uporabljena izraza, ki ju je treba razložiti in
opredeliti.

a) Stroški materiala so stroški surovin, osnovnega in pomožnega materiala ter
kupljenih polproizvodov, delov, goriva in maziva. S stroški surovin so mišljeni
stroški materiala, ki izhaja iz kmetijstva, gozdarstva ali rudarstva. Posebni
stroški materiala so stroški porabljene energije.

b) Stroški storitev so stroški prevoznih storitev, proizvajalnih stopenj, ki jih
opravijo drugi, komunalnih storitev, telekomunikacijskih storitev, najemnin,
zavarovalnih premij, storitev plačilnega prometa in podobni stroški, v širšem
pomenu pa tudi stroški dajatev, ki niso odvisne od poslovnega izida in niso
povezane s plačami, ter tudi stroški obresti. Med stroški storitev so tudi
stroški po pogodbah o delu, pogodbah o avtorskem delu oziroma stroški storitev
iz drugih pravnih razmerij, razen iz delovnega razmerja, nastali s fizičnimi
osebami. V vsakem primeru je treba razlikovati razčlenitev stroškov storitev po
izvirnih vrstah od njihove razčlenitve po namenskih (funkcionalnih) skupinah, ki
je vsaj v primeru vključevanja znotraj organizacije opravljenih storitev mogoča
šele po končani razporeditvi vseh stroškov.

Č. Pojasnila

12.19. Obresti se praviloma takoj obravnavajo kot finančni odhodki. Če se
vštevajo v vrednost opredmetenih osnovnih sredstev ali neopredmetenih sredstev,
se prenašajo med stroške v okviru obračunane amortizacije, če se vštevajo v
vrednost nedokončane proizvodnje ali proizvodov, ki nastajajo dlje časa, pa se
prenašajo med odhodke v okviru stroškov prodanih količin.

12.20. V nasprotju s teoretično opredelitvijo stroškov, po kateri je kot stroške
mogoče obravnavati le zneske, ki se upravičeno pojavljajo pri nastajanju in
razpečevanju poslovnih učinkov, se po tem standardu kot stroški lahko
obravnavajo tudi tako imenovani nepotrebni stroški, čeprav jih ni mogoče
vštevati v vrednost zalog proizvodov in nedokončane proizvodnje ter se
pojavljajo takoj med odhodki. Iz opredeljevanja stroškov so izločeni le zneski,
ki se pojavijo pri zmanjšanju vrednosti zalog na čisto iztržljivo vrednost, ker
so neposredno prevrednotovalni popravek v okviru poslovnih odhodkov.

12.21. Stroški razvijanja, ki se dolgoročno ne razmejujejo, se obravnavajo kot
posebna vrsta stroškov storitev šele po končani razporeditvi stroškov. Če
nastajajo v isti organizaciji, se namreč obravnavajo najprej po ustreznih
izvirnih vrstah. To velja tudi za stroške vzdrževanja, oglaševanja in
reprezentance, če so vanje všteti tudi lastni proizvodi oziroma znotraj
organizacije opravljene storitve.

12.22. Stroški najemnin so pri najemniku posebna naravna vrsta stroškov storitev
le v primeru poslovnega najema. V primeru finančnega najema se zaradi vštevanja
najemnine v vrednosti tako pridobljenih opredmetenih osnovnih sredstev v tej
zvezi pojavljajo amortizacija in finančni odhodki.

12.23. Stroški po pogodbah o gradbenih delih in pri drugih storitvenih pogodbah,
ki se ne opravijo z enkratnim dejanjem, se obračunavajo po metodi stopnje
dokončanosti del.

12.24. Kateri stroški materiala in storitev se zadržujejo v vrednosti
nedokončane proizvodnje in zalog proizvodov, je odvisno od tega, ali so zajeti
med namenske (funkcionalne) skupine stroškov, in ne toliko od značilnosti
njihovih izvirnih vrst.

D. Datuma sprejetja in začetka uporabe

12.25. Ta standard je sprejel strokovni svet Slovenskega inštituta za revizijo
na svoji seji 22. oktobra 2015. K njemu sta dala soglasje minister, pristojen za
finance, in minister, pristojen za gospodarstvo. Organizacije, ki imajo poslovno
leto enako koledarskemu, ga začnejo uporabljati 1. januarja 2016, preostale
organizacije pa prvo poslovno leto, ki se začne po tem datumu.

Organizacije z dnem začetka uporabe tega standarda prenehajo uporabljati SRS 14
– Stroški materiala in storitev (2006).