A. Uvod

Ta standard se uporablja pri knjigovodskem razvidovanju, obračunavanju in
razkrivanju takrat, kadar se v kakem drugem SRS zahteva ali dovoli merjenje
poštene vrednosti ali zahteva razkritje merjenj po pošteni vrednosti. Obdeluje:

a) opredelitev poštene vrednosti;

b) ugotavljanje poštene vrednosti za nefinančna sredstva;

c) tehnike ocenjevanja vrednosti;

č) vložke za tehnike ocenjevanje vrednost;

d) hierarhijo poštene vrednosti.

Povezan je predvsem s Slovenskimi računovodskimi standardi (SRS) 1, 3, 6, 20 in
21.

Standard (poglavje B) je treba brati skupaj z opredelitvijo ključnih pojmov
(poglavjem C), pojasnili (poglavjem Č) ter Uvodom v Slovenske računovodske
standarde in Okvirom SRS (2016).

B. Standard

a) Opredelitev in merjenje poštene vrednosti

16.1. Poštena vrednost je cena, ki bi se prejela za prodajo sredstva ali plačala
v redni transakciji med udeleženci na trgu na datum merjenja.

16.2. Pri merjenju poštene vrednosti določenih sredstev organizacija upošteva
značilnosti sredstva, ki bi jih udeleženci na trgu upoštevali pri določanju cene
sredstva na datum merjenja. Te značilnosti na primer vključujejo:

a) stanje in lokacijo sredstva;

b) morebitne omejitve v zvezi s prodajo ali uporabo sredstva.

16.3. Sredstvo, ki je izmerjeno po pošteni vrednosti, je lahko samostojno
sredstvo (na primer finančni instrument ali nefinančno sredstvo), skupina
sredstev (na primer denar ustvarjajoča enota ali podjem).

16.4. Pri merjenju poštene vrednosti velja predpostavka, da se sredstvo izmenja
v redni transakciji med udeleženci na trgu za prodajo sredstva na datum merjenja
pod trenutnimi tržnimi pogoji.

16.5 Pri merjenju poštene vrednosti se predpostavlja, da se transakcija za
prodajo sredstva ali prenos izvede:

a) na glavnem trgu za sredstvo ali

b) na najugodnejšem trgu za to sredstvo, kadar ni glavnega trga.

16.6. Organizacija mora imeti dostop do glavnega ali najugodnejšega trga na
datum merjenja. Ker imajo lahko različne organizacije z različnimi dejavnostmi
dostop do različnih trgov, se lahko glavni ali najugodnejši trg za isto sredstvo
pri različnih organizacijah razlikuje. Zato se glavni ali najugodnejši trg (in s
tem udeleženci na trgu) upošteva z vidika organizacije, pri čemer je omogočeno
upoštevanje razlik med organizacijami in znotraj organizacij z različnimi
dejavnostmi.

16.7. Organizacija izmeri pošteno vrednost sredstva z uporabo predpostavk, ki bi
jih uporabili udeleženci na trgu pri določanju cene sredstva, ob predpostavki,
da udeleženci na trgu delujejo v svojem najboljšem gospodarskem interesu.

16.8. Cena na glavnem ali najugodnejšem trgu, ki se uporablja za merjenje
poštene vrednosti sredstva, se ne prilagodi zaradi transakcijskih stroškov.
Transakcijski stroški niso značilni za sredstvo, temveč so značilni za
transakcijo in se razlikujejo glede na način, na katerega organizacija sklene
transakcijo za sredstvo.

b) Ugotavljanje poštene vrednosti za nefinančna sredstva

16.9. Pri merjenju poštene vrednosti nefinančnega sredstva organizacija upošteva
sposobnost udeleženca na trgu, da pridobi gospodarske koristi z uporabo sredstva
v skladu z njegovo največjo in najboljšouporabo ali s prodajo sredstva drugemu
udeležencu na trgu, ki bi zadevno sredstvo uporabil v skladu z njegovo največjo
in najboljšo uporabo.

16.10 Pri največji in najboljši uporabi nefinančnega sredstva organizacija
upošteva uporabo sredstva, ki je fizično mogoča, zakonsko dovoljena in finančno
izvedljiva, in sicer:

a) pri uporabi, ki je fizično mogoča, se upoštevajo fizične značilnosti
sredstva, ki bi jih udeleženci na trgu upoštevali pri določanju cene sredstva
(na primer lokacija ali velikost nepremičnine);

b) pri uporabi, ki je zakonsko dovoljena, se upoštevajo vse pravne omejitve
glede uporabe sredstva, ki bi jih udeleženci na trgu upoštevali pri določanju
cene sredstva (na primer urbanistični predpisi, ki veljajo za nepremičnino);

c) pri uporabi, ki je finančno izvedljiva, se upošteva, ali pri uporabi
sredstva, ki je fizično mogoča in zakonsko dovoljena, nastane zadosten prihodek
ali denarni tokovi (ob upoštevanju stroškov spremembe namembnosti sredstva za to
uporabo), da bi se ustvaril donos naložb, ki bi ga udeleženci na trgu zahtevali
od naložbe v zadevno sredstvo, ki se uporablja za ta namen.

16.11. Največjo in najboljšo uporabo organizacija določi z vidika udeležencev na
trgu, čeprav organizacija morda načrtuje drugačno uporabo. Vendar pa način, na
katerega organizacija trenutno uporablja nefinančno sredstvo, velja za največjo
in najboljšo uporabo sredstva, razen če tržni ali drugi dejavniki kažejo, da bi
se s spremembo načina uporabe s strani udeležencev na trgu najbolj povečala
vrednost sredstva.

16.12. Največjo in najboljšo uporabo nefinančnega sredstva organizacija določi
na podlagi predpostavke za ocenjevanje vrednosti, ki se uporablja pri merjenju
poštene vrednosti sredstva, in sicer:

a) z največjo in najboljšo uporabo nefinančnega sredstva se lahko zagotovi
največja vrednost za udeležence na trgu z uporabo sredstva v kombinaciji z
drugimi sredstvi kot skupina (kot je nameščena ali drugače pripravljena za
uporabo) ali v kombinaciji z drugimi sredstvi in obveznostmi:

– če je največja in najboljša uporaba sredstva njegova uporaba v kombinaciji z
drugimi sredstvi ali drugimi sredstvi in obveznostmi, je poštena vrednost
sredstva cena, ki bi se prejela v tekoči transakciji za prodajo sredstva, pri
čemer se predpostavlja, da bi se sredstvo uporabilo z drugimi sredstvi ali
drugimi sredstvi in obveznostmi ter da bi bila ta sredstva in obveznosti
(njegova dopolnilna sredstva in z njimi povezane obveznosti) na voljo
udeležencem na trgu;

– obveznosti, povezane s sredstvom in njegovimi dopolnilnimi sredstvi,
vključujejo obveznosti, s katerimi se financira obratni kapital, vendar ne
vključujejo obveznosti, ki se uporabijo za financiranje sredstev zunaj skupine
sredstev;

– predpostavke o največji in najboljši uporabi nefinančnega sredstva morajo biti
skladne z vsemi sredstvi (za katera je največja in najboljša uporaba ustrezna)
iz skupine sredstev, znotraj katere bi se sredstvo uporabilo;

b) z največjo in najboljšo uporabo nefinančnega sredstva bi se lahko zagotovila
največja vrednost za udeležence na trgu na samostojni podlagi. Če je največja in
najboljša uporaba sredstva njegova samostojna uporaba, je poštena vrednost
sredstva cena, ki bi se prejela v tekoči transakciji za prodajo sredstva
udeležencem na trgu, ki bi sredstvo uporabili samostojno.

16.13. Kadar organizacija pridobi sredstvo pri menjalnem poslu za to sredstvo,
je transakcijska cena tista cena, ki se plača za pridobitev sredstva (vhodna
cena). Nasprotno je poštena vrednost sredstva cena, ki bi se prejela za prodajo
sredstva ali plačala za prenos obveznosti (izhodna cena). Ni nujno, da
organizacije prodajajo sredstva po cenah, po katerih so jih kupila. V več
primerih bo transakcijska cena enaka pošteni vrednosti. To se lahko na primer
zgodi, kadar se na datum transakcije izvede transakcija za nakup sredstva na
trgu, na katerem bi se sredstvo prodalo.

c) Tehnike ocenjevanja vrednosti

16.14. Organizacija uporablja tiste tehnike ocenjevanja vrednosti, ki so
ustrezne in za katere je na voljo dovolj podatkov za merjenje poštene vrednosti.

16.15. Cilj uporabe tehnike ocenjevanja vrednosti je določiti ceno, po kateri bi
se izvedla redna transakcija za prodajo sredstva med udeleženci na trgu na datum
merjenja pod trenutnimi tržnimi pogoji. Tri tehnike ocenjevanja vrednosti, ki se
splošno uporabljajo, so tržni način (način tržnih primerjav), nabavnovrednostni
način (stroškovni način) in na donosu zasnovan način. Organizacija pri merjenju
poštene vrednosti uporablja tehnike ocenjevanja vrednosti, ki so skladne z
najmanj enim od teh načinov.

16.16. V nekaterih primerih bo ustrezna ena sama tehnika ocenjevanja vrednosti
(na primer pri ocenjevanju vrednosti sredstva z uporabo kotiranih cen na
delujočem trgu za enaka sredstva). V drugih primerih bo ustreznih več tehnik
ocenjevanja vrednosti (na primer pri ocenjevanju vrednosti denar ustvarjajoče
enote). Če se za merjenje poštene vrednosti uporablja več tehnik ocenjevanja
vrednosti, je treba pri oceni rezultatov (ustreznih pokazateljev poštene
vrednosti) upoštevati razumnost razpona vrednosti na podlagi teh rezultatov.
Merjenje poštene vrednosti je točka v tem razponu, ki najbolj ustreza pošteni
vrednosti v zadevnih okoliščinah.

16.17. Če je transakcijska cena pri začetnem pripoznanju poštena vrednost, pri
čemer se bo tehnika ocenjevanja vrednosti, pri kateri se uporabljajo neopazovani
vložki, uporabila za merjenje poštene vrednosti v poznejših obdobjih, je treba
tehniko ocenjevanja vrednosti umeriti, da bo rezultat tehnike ocenjevanja
vrednosti pri začetnem pripoznanju enak transakcijski ceni. Z umeritvijo se
zagotovi, da tehnika ocenjevanja vrednosti izraža trenutne tržne pogoje, pri
čemer organizaciji pomaga določiti, ali je prilagoditev tehnike ocenjevanja
vrednosti potrebna (na primer obstaja lahko značilnost sredstva, ki je tehnika
ocenjevanja vrednosti ne zajema). Po začetnem pripoznanju mora organizacija pri
merjenju poštene vrednosti z uporabo tehnike ocenjevanja vrednosti ali tehnik,
pri katerih se uporabljajo neopazovani vložki, zagotoviti, da te tehnike
ocenjevanja vrednosti izražajo tržne podatke, ki jih je mogoče opazovati (na
primer ceno za podobno sredstvo ali obveznost) na datum merjenja.

16.18. Tehnike ocenjevanja vrednosti, ki se uporabljajo za merjenje poštene
vrednosti, je treba uporabljati dosledno. Vendar je sprememba tehnike
ocenjevanja vrednosti ali njene uporabe (na primer sprememba njenega tehtanja,
kadar se uporabi več tehnik ocenjevanja vrednosti, ali sprememba prilagoditve,
ki se uporablja za tehniko ocenjevanja vrednosti) ustrezna, če se s spremembo
doseže merjenje, ki je enako ali najbolj ustreza pošteni vrednosti v zadevnih
okoliščinah. To se lahko na primer zgodi v naslednjih primerih:

a) razvoj novih trgov;

b) razpoložljivost novih informacij;

c) konec razpoložljivosti predhodno uporabljenih informacij;

č) izboljšanje tehnik ocenjevanja vrednosti;

d) sprememba tržnih pogojev.

Spremembe vrednosti v zvezi s tehniko ocenjevanja vrednosti ali njeno uporabo se
obravnavajo kot sprememba računovodske ocene.

č) Vložki za tehnike ocenjevanja vrednosti

16.19. Tehnike ocenjevanja vrednosti, ki se uporabljajo za merjenje poštene
vrednosti, morajo čim bolj spodbuditi uporabo ustreznih opazovanih vložkov in
čim bolj omejiti uporabo neopazovanih vložkov.

16.20. Med trge, na katerih je morda mogoče opazovati vložke za nekatera
sredstva, spadajo borzni trgi, trgi trgovcev, posredniški trgi in trgi brez
posrednikov.

16.21. Organizacija izbere vložke, ki so skladni z značilnostmi sredstva, ki bi
jih upoštevali udeleženci na trgu pri transakciji za sredstvo. V nekaterih
primerih te značilnosti povzročijo uporabo prilagoditve, kot je premija ali
popust (na primer kontrolna premija ali popust neobvladujočega deleža). V vsakem
primeru mora organizacija, kadar na delujočem trgu (vložek ravni 1) obstaja
kotirana cena, pri merjenju poštene vrednosti to ceno uporabiti brez
prilagoditve.

16.22. Če ima sredstvo, ki je izmerjeno po pošteni vrednosti, ponudbeno nakupno
ceno in ponudbeno ceno (na primer vložek s trga trgovcev), se cena iz cenovnega
razpona med najnižjo in najvišjo ponujeno ceno, ki najbolj ustreza pošteni
vrednosti v zadevnih okoliščinah, uporabi za merjenje poštene vrednosti, ne
glede na to, na katero raven hierarhije poštene vrednosti se vložek razvrsti.

d) Hierarhija poštene vrednosti

16.23. Hierarhija poštene vrednosti razvršča vložke v tehnike ocenjevanja
vrednosti, ki se uporabljajo za merjenje poštene vrednosti, na tri ravni. V
hierarhiji poštene vrednosti imajo absolutno prednost kotirane cene
(neprilagojene) na delujočih trgih za enaka sredstva (vložki ravni 1), najmanjšo
prednost pa neopazovani vložki (vložki ravni 3).

16.24. V nekaterih primerih je mogoče vložke, ki se uporabljajo za merjenje
poštene vrednosti sredstva, razvrstiti na različne ravni hierarhije poštene
vrednosti. V teh primerih se merjenje poštene vrednosti v celoti razvrsti na
enako raven hierarhije poštene vrednosti kot vložek najnižje ravni, ki je
pomemben za merjenje v celoti. Pri ocenjevanju pomembnosti posameznega vložka v
primerjavi z merjenjem v celoti se zahteva presoja upoštevanja dejavnikov,
značilnih za sredstvo. Prilagoditve za doseganje merjenj na podlagi poštene
vrednosti, kot so stroški prodaje pri merjenju poštene vrednosti, zmanjšane za
stroške prodaje, se ne upoštevajo pri določanju ravni hierarhije poštene
vrednosti, na katero je razvrščeno merjenje poštene vrednosti.

Dostopnost ustreznih vložkov in njihova relativna subjektivnost bi lahko
vplivali na izbiro ustreznih tehnik ocenjevanja vrednosti. Vendar se pri
hierarhiji poštene vrednosti daje prednost vložkom v tehnike ocenjevanja
vrednosti in ne tehnikam ocenjevanja vrednosti, ki se uporabljajo za merjenje
poštene vrednosti. Na primer, merjenje poštene vrednosti, ki se razvije z
uporabo tehnike sedanje vrednosti, se lahko razvrsti na raven 2 ali raven 3,
odvisno od vložkov, ki so pomembni za merjenje v celoti, in ravni hierarhije
poštene vrednosti, na katero se vložki razvrščajo.

16.25. Če se za opazovani vložek zahteva prilagoditev z uporabo neopazovanega
vložka, pri čemer bi bila zaradi te prilagoditve izmerjena znatno višja ali
nižja poštena vrednost, bi se nastalo merjenje razvrstilo na raven 3 hierarhije
poštene vrednosti. Če bi na primer udeleženec na trgu pri oceni cene za sredstvo
upošteval učinek omejitve prodaje sredstva, organizacija prilagodi kotirano
ceno, da bi izražala učinek te omejitve. Če je ta kotirana cena vložek ravni 2
in prilagoditev neopazovani vložek, ki je pomemben za merjenje v celoti, bi se
merjenje razvrstilo na raven 3 hierarhije poštene vrednosti.

16.26. Vložki ravni 1 so kotirane cene (neprilagojene) na delujočih trgih za
enaka sredstva, do katerih lahko organizacija dostopa na datum merjenja.

16.27. Kotirana cena na delujočem trgu zagotavlja najzanesljivejši dokaz poštene
vrednosti, pri čemer se mora za merjenje poštene vrednosti uporabljati brez
prilagoditve, kadar je na voljo.

16.28. Organizacija sme opraviti prilagoditev vložka ravni 1 le v naslednjih
okoliščinah:

a) kadar ima organizacija veliko število podobnih (vendar ne enakih) sredstev,
ki so izmerjena po pošteni vrednosti, pri čemer je na delujočem trgu na voljo
kotirana cena, ki pa ni zlahka dostopna za vsako sredstvo. V tem primeru lahko
organizacija kot praktičen zgled izmeri pošteno vrednost z uporabo drugačne
metode določanja cen, ki se ne zanaša izključno na kotirane cene (na primer
matrično določanje cen). Vendar uporaba drugačne metode določanja cen povzroči
razvrstitev merjenja poštene vrednosti na nižjo raven hierarhije poštene
vrednosti;

b) kadar kotirana cena na delujočem trgu ne predstavlja poštene vrednosti na
datum merjenja. To bi lahko veljalo na primer v primeru pomembnih dogodkov (kot
so transakcije na trgu brez posrednikov, posel na posredniškem trgu ali objave)
po zaprtju trga, vendar pred datumom merjenja. Če pa se kotirana cena prilagodi
na podlagi novih podatkov, prilagoditev povzroči razvrstitev merjenja poštene
vrednosti na nižjo raven hierarhije poštene vrednosti.

16.29. Vložki ravni 2 so vložki, ki niso kotirane cene, vključene na raven 1, in
jih je mogoče neposredno ali posredno opazovati za sredstvo.

16.30. Če ima sredstvo določeno (pogodbeno) trajanje, mora biti omogočeno vložek
ravni 2 opazovati v praktično celotnem trajanju sredstva. Med vložke ravni 2
spadajo:

a) kotirane cene za podobna sredstva na delujočih trgih;

b) kotirane cene za enaka ali podobna sredstva na nedelujočih trgih;

c) vložki, ki niso kotirane cene, ki jih je mogoče opazovati za sredstvo, na
primer:

– obrestne mere in krivulje donosa,

– implicitne nestanovitnosti,

– kreditni razponi;

č) vložki, potrjeni na trgu.

16.31. Prilagoditve vložkov ravni 2 se bodo razlikovale glede na dejavnike,
značilne za sredstvo. Med te dejavnike spadajo:

a) stanje ali lokacija sredstva;

b) obseg, v katerem se vložki nanašajo na postavke, ki so primerljive s
sredstvom;

c) obseg ali raven dejavnosti na trgih, znotraj katerih se vložki opazujejo.

16.32. Prilagoditev vložka ravni 2, ki je pomemben za merjenje v celoti, lahko
povzroči razvrstitev merjenja poštene vrednosti na raven 3 hierarhije poštene
vrednosti, če se pri prilagoditvi uporabijo pomembni neopazovani vložki.

16.33. Vložki ravni 3 so neopazovani vložki za sredstvo.

16.34. Neopazovane vložke je treba uporabljati za merjenje poštene vrednosti, če
ustrezni opazovani vložki niso na voljo, s čimer se omogočijo okoliščine, v
katerih obstaja majhna tržna dejavnost, če sploh obstaja, za sredstvo na datum
merjenja. Vendar cilj merjenja poštene vrednosti ostane enak, to je izhodna cena
na datum merjenja z vidika udeleženca na trgu, ki ima v lasti sredstvo. Zato
morajo neopazovani vložki izražati predpostavke, ki bi jih udeleženci na trgu
uporabili pri določanju cene sredstva, vključno s predpostavkami o tveganjih.

16.35. Predpostavke o tveganjih vključujejo tveganje, povezano s posamezno
tehniko ocenjevanja vrednosti, ki se uporablja za merjenje poštene vrednosti
(kot je model določanja cen), in tveganje, povezano z vložki v tehniko
ocenjevanja vrednosti. Merjenje, ki ne vključuje prilagoditve zaradi tveganja,
ne bi predstavljalo merjenja poštene vrednosti, če bi udeleženci na trgu to
prilagoditev vključili v določanje cene za sredstvo.

16.36. Organizacija mora razviti neopazovane vložke z uporabo najboljših
razpoložljivih informacij v zadevnih okoliščinah, ki lahko vključujejo tudi
lastne podatke organizacije. Pri razvoju neopazovanih vložkov lahko organizacija
vključi lastne podatke, vendar mora te podatke prilagoditi, če razumno
razpoložljive informacije kažejo, da bi drugi udeleženci na trgu uporabili
drugačne podatke ali da neka posebna značilnost organizacije ni na voljo drugim
udeležencem na trgu (na primer sinergija, značilna za podjetje).

C. Opredelitev ključnih pojmov

16.37. V tem standardu so uporabljeni nekateri izrazi, ki jih je treba razložiti
in opredeliti.

a) Delujoči trg je trg, na katerem se transakcije za sredstvo izvajajo dovolj
pogosto in v zadostnem obsegu, da se redno zagotavljajo informacije o cenah.

b) Tržni način je tehnika ocenjevanja vrednosti, pri kateri se uporabljajo cene
in druge ustrezne informacije, ki nastanejo na podlagi tržnih transakcij, ki
vključujejo enaka ali primerljiva (podobna) sredstva ali skupino sredstev in
obveznosti.

c) Stroškovni način je tehnika ocenjevanja vrednosti, ki izraža znesek, ki bi se
trenutno zahteval za nadomestitev storitvene zmogljivosti sredstva (pogosto
imenovana tudi dnevna nadomestitvena vrednost). Za ugotavljanju poštene
vrednosti za namene računovodskega poročanja se ta tehnika praviloma ne
uporablja.

č) Na donosu zasnovan način je tehnika ocenjevanja vrednosti, s katero se
prihodnji zneski (denarni tokovi) pretvorijo v en trenutni (diskontirani)
znesek. Merjenje poštene vrednosti je določeno na podlagi vrednosti, ki jo
določajo trenutna tržna pričakovanja glede teh prihodnjih zneskov.

d) Največja in najboljša uporaba pomeni uporabo nefinančnega sredstva s strani
udeležencev na trgu, s katero bi se najbolj povečala vrednost sredstva ali
skupine sredstev in obveznosti, v okviru katerih bi se sredstvo uporabilo.

e) Vložki so predpostavke, ki bi jih uporabili udeleženci na trgu pri določanju
cene sredstva ali obveznosti, vključno s predpostavkami o tveganjih, kot sta:

a) tveganje, povezano s posamezno tehniko ocenjevanja vrednosti, ki se uporablja
za merjenje poštene vrednosti (kot je model določanja cen);

b) tveganje, povezano z vložki v tehniko ocenjevanja vrednosti.

Ločimo med opazovanimi in neopazovanimi vložki.

f) Opazovani vložki so vložki, ki se razvijejo na podlagi tržnih podatkov, kot
so javno dostopne informacije o dejanskih dogodkih ali transakcijah, in izražajo
predpostavke, ki bi jih udeleženci na trgu uporabili pri določanju cene sredstva
ali obveznosti.

g) Neopazovani vložki so vložki, za katere tržni podatki niso na voljo in se
razvijejo z uporabo najboljših razpoložljivih informacij o predpostavkah, ki bi
jih udeleženci na trgu uporabili pri določanju cene sredstva ali obveznosti.

h) Vložki ravni 1 so kotirane cene (neprilagojene) na delujočih trgih za enaka
sredstva, do katerih lahko podjetje dostopa na datum merjenja.

i) Vložki ravni 2 so vložki, ki niso kotirane cene, vključene na raven 1, in jih
je mogoče neposredno ali posredno opazovati za sredstvo.

j) Vložki ravni 3 so neopazovani vložki za sredstvo.

k) Transakcijski stroški so stroški prodaje sredstva na glavnem ali
najugodnejšem trgu za sredstvo, ki izhajajo neposredno iz odtujitve sredstva in
neposredno iz te transakcije ter so bistveni zanjo, vendar jih organizacija ne
bi imela, če odločitev o prodaji sredstva ne bi bila sprejeta.

l) Glavni trg je trg z največjim obsegom in ravnjo dejavnosti za sredstvo ali
obveznost.

m) Najugodnejši trg je trg, na katerem se najbolj poveča znesek, ki bi se prejel
za prodajo sredstva, ali najbolj zmanjša znesek, ki bi se plačal za prenos
obveznosti, potem ko se upoštevajo transakcijski stroški in stroški prevoza.

Č. Pojasnila

16.38. Pošteno vrednost je mogoče zanesljivo izmeriti, če lahko pošteno vrednost
zanesljivo izmerimo v skladu s pravili in z opredelitvijo:

a) ravni 1 hierarhije poštene vrednosti;

b) ravni 2 hierarhije poštene vrednosti; ali

c) ravni 3 hierarhije poštene vrednosti.

Merjenje poštene vrednosti finančnih instrumentov na podlagi ravni 3 hierarhije
poštene vrednosti se lahko uporabijo le izjemoma, le takrat, kadar gre za
finančne instrumente, za katere ni mogoče zlahka opredeliti zanesljivega trga. V
teh primerih se poštena vrednost lahko določi na podlagi splošno sprejetih
valorizacijskih modelov in tehnik ocenjevanja vrednosti, pod pogojem, da te
tehnike zagotavljajo sprejemljiv približek tržne vrednosti.

Pošteno vrednost finančnih instrumentov organizacija ugotavlja z upoštevanjem
tehnik ocenjevanja vrednosti, določenimi s tem standardom, in dodatno, predvsem
za vložke ravni 3, z uporabo Mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti.
Običajno jo ugotavljajo pooblaščeni ocenjevalci vrednosti.

16.39. Na pošteno vrednost sredstva lahko vpliva znatno zmanjšanje obsega ali
ravni dejavnosti za to sredstvo glede na običajno tržno dejavnost za sredstvo
ali podobna sredstva. Da se na podlagi razpoložljivih dokazil določi, ali se je
znatno zmanjšal obseg ali raven dejavnosti za sredstvo, mora organizacija
oceniti pomembnost in ustreznost dejavnikov, kot so:

a) majhno število nedavnih transakcij;

b) neupoštevanje trenutnih informacij pri navedbah cen;

c) bistvene razlike med navedbami cen v posameznih obdobjih ali med ustvarjalci
trgov (npr. nekaterimi posredniškimi trgi);

č) očitna nepovezanost kazalnikov, ki so bili prej zelo povezani s poštenimi
vrednostmi sredstva z nedavnimi pokazatelji poštene vrednosti za to sredstvo;

d) znatno povečanje premij za tveganje zaradi implicitne likvidnosti, donosov
ali kazalnikov uspešnosti (kot so stopnje kršitev ali resnost izgub) za
opazovane transakcije ali kotirane cene, če se primerjajo z oceno organizacije
glede pričakovanih denarnih tokov, ob upoštevanju vseh razpoložljivih tržnih
podatkov o kreditnem tveganju in drugem tveganju za neuspešnost za sredstvo;

e) velik cenovni razpon med najnižjo in najvišjo ponujeno ceno oziroma znatno
povečanje tega razpona;

f) veliko zmanjšanje dejavnosti trga za nove izdaje (tj. primarnega trga) za
sredstvo ali podobna sredstva ali odsotnost tega trga;

g) malo javno dostopnih informacij (npr. za transakcije, ki se izvajajo na trgu
brez posrednikov).

16.40. Če organizacija ugotovi, da se je znatno zmanjšal obseg ali raven
dejavnosti za sredstvo glede na običajno tržno dejavnost za sredstvo ali podobna
sredstva, je potrebna dodatna analiza transakcij ali kotiranih cen. Samo
zmanjšanje obsega ali ravni dejavnosti ne pomeni nujno, da transakcijska cena
ali kotirana cena ne predstavlja poštene vrednosti ali da transakcija na tem
trgu ni redna. Če pa organizacija ugotovi, da transakcijska ali kotirana cena ne
predstavlja poštene vrednosti (na primer, morda obstajajo transakcije, ki niso
redne), je potrebna prilagoditev transakcijam ali kotiranim cenam, če
organizacija te cene uporablja kot podlago za merjenje poštene vrednosti, pri
čemer je lahko ta prilagoditev pomembna za celotno merjenje poštene vrednosti.
Prilagoditve so lahko potrebne tudi v drugih okoliščinah (na primer, če je treba
ceno za podobno sredstvo znatno prilagoditi, da je primerljiva s sredstvom, ki
se meri, ali kadar je cena zastarela).

16.41. Ugotavljanje, ali je transakcija redna (ali ne), je težje v primeru
znatnega zmanjšanja obsega ali ravni dejavnosti za sredstvo glede na običajno
tržno dejavnost za sredstvo ali podobna sredstva. V takšnih okoliščinah se ne
sme sklepati, da nobena od transakcij na tem trgu ni redna (na primer prisilna
likvidacija ali prisilna prodaja). Okoliščine, ki lahko pomenijo, da transakcija
ni redna, vključujejo naslednje:

a) nezadostno izpostavljenost trgu v obdobju pred datumom merjenja, da bi se
omogočile dejavnosti trženja, ki so običajne in se uporabljajo za transakcije,
ki vključujejo takšna sredstva pod trenutnimi tržnimi pogoji;

b) obdobje trženja, ki je običajno in se uporablja, vendar je prodajalec
sredstvo prodal le enemu udeležencu na trgu;

c) stečaj ali skorajšnji stečaj prodajalca (prisilna prodaja prodajalca);

č) nujno prodajo s strani prodajalca, da se izpolnijo regulativne ali pravne
zahteve (prodajalec je bil prisiljen);

d) odstopanje transakcijske cene od cen pri drugih nedavnih transakcijah za
enako ali podobno sredstvo ali obveznost.

Organizacija oceni okoliščine, da ugotovi, ali je glede na razpoložljiva
dokazila transakcija redna.

16.42. Organizacija pri merjenju poštene vrednosti ali ocenjevanju tržnih premij
za tveganje upošteva vse naslednje dejavnike:

a) če iz dokazil izhaja, da transakcija ni redna, organizacija to transakcijsko
ceno obravnava kot manj pomembno ali nepomembno (v primerjavi z drugimi
pokazatelji poštene vrednosti);

b) če iz dokazil izhaja, da je transakcija redna, organizacija to transakcijsko
ceno upošteva; kako pomembna je transakcijska cena v primerjavi z drugimi
pokazatelji poštene vrednosti, je odvisno od dejstev in okoliščin, kot so obseg
transakcije, primerljivost transakcije s sredstvom, ki se meri, bližina
transakcije datumu merjenja;

c) če organizacija nima dovolj informacij za ugotavljanje, ali je transakcija
redna, upošteva transakcijsko ceno. Vendar ta transakcijska cena ne sme
predstavljati poštene vrednosti, saj transakcijska cena ni nujno edina ali
glavna podlaga za merjenje poštene vrednosti ali ocenjevanje tržnih premij za
tveganje. Kadar organizacija nima dovolj informacij za ugotavljanje, ali so
posamezne transakcije redne, te transakcije obravnava kot manj pomembne v
primerjavi z drugimi transakcijami, za katere je znano, da so redne.

Če je organizacija stranka pri transakciji, se predpostavlja, da ima dovolj
informacij za ugotavljanje, ali je transakcija redna.

16.43. Transakcijski stroški ne vključujejo stroškov prevoza. Če je lokacija
značilna za sredstvo (kar morda, na primer, velja za blago), se cena na glavnem
ali najugodnejšem trgu prilagodi zaradi stroškov, če obstajajo, do katerih bi
prišlo zaradi prevoza sredstva z njegove trenutne lokacije na zadevni trg.

16.44. Pošteno vrednost nefinančnih sredstev organizacija ugotavlja z
upoštevanjem tehnik ocenjevanja vrednosti, določenih s tem standardom, in
dodatno uporabo Mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti. Običajno jo
ugotavljajo pooblaščeni ocenjevalci vrednosti.

D. Datuma sprejetja in začetka uporabe

16.45. Ta standard je sprejel strokovni svet Slovenskega inštituta za revizijo
na svoji seji 22. oktobra 2015. K njemu sta dala soglasje minister, pristojen za
finance, in minister, pristojen za gospodarstvo. Organizacije ga začnejo
uporabljati 1. januarja 2016 oziroma prvo poslovno leto, ki se začne po tem
datumu.