Ob soglasju odgovornega urednika časopisa objavljamo intervju, ki je bil objavljen v 3. številki zvočnega časopisa Obzorje, ki ga izdaja Zveza društev slepih in slabovidnih slovenije.

V rubriki radovedni urednik, bomo spoznavali ne le znane osebnosti s kulture, medijev, estrade in športa, pač pa večkrat tudi koga med slepimi in slabovidnimi, ki se tako ali drugače uspešno prebijajo skozi življenje, jim je slepota ne le breme in hendikep, pač pa predvsem izziv, kako uspeti v svetu polnočutnih ter njim in sebi dokazati, da slepota ni ovira zaradi katere bi človek obsedel doma in čakal, da se samo od sebe kaj premakne. V veliko veselje mi je, da je takih slepih in slabovidnih ljudi kar precej. Torej bodo med vsemi zgodbami, ki jih piše življenje in tako oblikuje nas ljudi, mnogo zgodb tudi iz, če se lahko tako izrazim sveta slepih in slabovidnih!

Tokrat vam predstavljam Boštjana Štefaniča, ki je bil eden tistih še zadnjih, ki so obiskovali v takratnem CENTRU SLEPIH IN SLABOVIDNIH ŠKOFJA LOKA program telefonista, za katerega se je že takrat vedelo, da je to poklic, ki je preživet in brez vsake perspektive, a tak je bil pač šolski sistem in nima smisla več razglabljati o tem. Po zaključenem šolanju, je Boštjan kot mnogi drugi ostal doma v iskanju zaposlitve ter hojenju od vrat do vrat. Vendar pa je ta čas dobro izkoristil in svojo priložnost najprej videl v računalništvu. Dodobra se je seznanil z njim in bil tudi ostalim slepim s svojim znanjem v veliko pomoč. Prišel je razmah spleta in tudi v tem je videl perspektivo zase in druge slepe. Vendar pa ni ostalo le pri tem, kajti Boštjan je človek, ki nenehno raziskuje možnosti, kako kaj doseči in se čimbolje aktivno vključiti na različnih področjih življenja, dela in ustvarjanja. Svojo do sedaj prehojeno pot življenja, nam bo predstavil v tem intervjuju.

SEBASTJAN:
Ustaviva se najprej pri tvojem najzgodnejšem delu življenja. Kako se spominjaš svojega otroštva v vasici blizu Radeč, kjer si preživljal najzgodnejša otroška leta? Do kam ti seže spomin?

BOŠTJAN:
Pozdravljen Sebastjan. Nisem slavna osebnost, sem pa vseeno počaščen, da si me poklical in povabil k sodelovanju. Sem vesel, da ti je uspelo postati urednik časopisa, saj si s svojim delom na radiju že dokazal, da ti jezik dobro teče, v glavi pa imaš tudi veliko zamisli. Hkrati si pa edini iz tiste naše generacije, ki smo kot si uvodoma zapisal hodili v Center slepih s katerim imam še stike. Ne samo to, še vedno se podpirava, vsak po svojih zmožnostih, ko pridem jaz v Celje greva na kavo, kadar pa tebe prinese na pot raziskovanja zasavsko posavskega hribovja pa tudi zalijeva to pot s čim tekočim.

Nisem še tako star, da se svojega otroštva nebi spominjal, čeprav je za menoj že nekaj kilometrov.
Najprej naj omenim zanimivo dejstvo, da se midva pogovarjava ravno dva dni preden bom obrnil nov list v knjigi življenja, ki jo bo potrebno počasi tudi digitalizirati malo za šalo malo zares. Torej 6.2.1980 so me poslali na ta svet. Iz svojega otroštva se spomnim le tega, kako smo gradili hišo. Prva 4 leta oz kolikor se spominjam smo preživeli tam kjer imamo sedaj klet, kajti pritlični del hiše se je gradil, ko pa sem dobil poleti 1984 še družbo svojo sestro pa smo se preselili v pritličje, kjer smo še sedaj.

Kot zanimivost mogoče še to, da tu, kjer imamo mi hišo je bil nekoč mlin, ki ga je poganjala voda. Vas se imenuje Močilno zato, ker zlasti po dežju iz vsake špranje teče voda in, ker je bilo vode takrat veliko so jo stari ljudje izkoristili za poganjanje mlinov.

Da pa se zgodovina ohranja pa je poskrbel tudi G Jože Potrpin, ki je lansko leto izdal knjigo z naslovom Pesem mlinov v dolini Sopote in Šklendrovca tako, da če se komu od poslušalcev bere toplo priporočam, ali si pa vsaj slike oglejte.

SEBASTJAN:
Vsak med nami, ki smo morali zgodaj v takratni zavod za slepo in slabovidno mladino, kot se je takrat imenoval imamo svojo zgodbo. Mnogo teh zgodb nam je znanih, pa vendar le: Kakšna je bila tvoja?

BOŠTJAN:
Kakšen je bil postopek, da sem šel v zavod ne vem. Tudi v mojem spominu ni ničesar, da bi se spomnil, da bi recimo hodili k mojim domov tiflo pedagogi oz kakorkoli so se v tistih jugoslovanskih časih še imenovali, kajti tako jaz, kot ti, ki me sprašuješ sva bila rojena v bivši skupni državi, tudi šolanje sva pričela v njej končala pa v samostojni republiki Sloveniji.

Iz tistih zgodnjih zavodskih časov se spomnim le tega, da sem šel v malo šolo leta 1987, in potem nekje v januarju 1988 so me dali poiskusno v prvi razred. Takrat me je potem v roke dobil tovariš Ivo Gerbec in tako se je naša izobraževalna pot pričela.

Naj povem, da sem delal po metodi za slepe, čeprav imam le še nekaj ostanka vida torej vidim svetlobo, barve, obrise.
Nekih posebnih spominov na zavod nimam, izobraževanje je teklo, kot je teklo, sem se poiskusil v nekaterih stvareh, ki sem jih tudi kar hitro opustil. Tako sem poiskusil igrati šah, potem nekaj sem pihal v flavto, na sintisajzer sem tudi poiskusil.

Se pa spomnim in to še zelo dobro, da sem bil tudi igralec na odru. Pri pokojnem tovarišu Romanu, za nas so bili tovariši smo se učili tudi dramsko igro z naslovom Kako naj vam prodamo modrino neba. S to igro smo tudi nastopali naokoli.
Prav tako sem se pri tovarišu Romanu seznanjal z računalništvom spomnim se naprave Nomad, šlo je v bistvu za govoreče zemljevide. Pri tovarišici Mojci Florjančič sem se učil uporabljati Obtakon, samo sedaj ne znam več tega opisati. Bi bilo pa zanimivo to tudi poiskusiti ponovno, seveda, če to dela še danes, ko imamo vse drugačne napravice okoli sebe.

V šolskih časih se mi je zdela brezvezna, ampak sedaj mi pa zelo zelo prav pride, to je gospa bela palica s katero me je učil hoditi Stane Florjančič. Pa saj mislim, da ni nikogar od slepih, ki nebi šel skozi njegove roke tudi v času, ko je bil ravnatelj zavoda. Smo mu povzročali sive lase, tudi jaz sem kakšno ušpičil. Sedaj, ko razmišljam se spomnim, da sem v 5. razredu razbil eno šipo, ker so me pridni fantje ven na balkon zaprli sredi zime in je bilo potrebno sredi noči na šivanje roke na kliniko. No za nagrado mi naslednje jutro ni bilo potrebno pisati strojepisja, ker z eno roko pač tipkati ni mogoče.

Še kaj bi verjetno lahko povedal, saj se sproti, ko se pogovarjava v moji glavi porajajo spomini. Mogoče za konec le še to, da sem imel že v zavodu neke zametke vodilnosti, saj sem bil v 8 razredu predsednik šolske skupnosti, pa, ker smo morali dežurati spodaj v avli sem poskrbel, da meni ni bilo potrebno prevečkrat dežurati, ker sem te sezname pisal jaz. Torej Seba vidiš že takrat sem imel določena znanja, kot jih imajo sedajšnji direktorji. Ha ha ha.

SEBASTJAN:

Imaš še eno mlajšo sestro, kako je sprejemala tvojo slepoto in kako si to dojemal ti, namreč, da moraš hoditi daleč od doma, ona pa lahko obiskuje šolo doma in je vedno v zavetju doma in družine?

BOŠTJAN:
Hm. Zanimivo vprašanje.
Najprej naj za tiste mlajše poslušalce povem, da sem bil jaz v zavodu in potem tudi v škofji loki v centru slepih od ponedeljka do petka. V nekaterih primerih sem v Škofji loki ostal tudi preko vikenda zlasti pozimi ali pa, ko so bile tako imenovane delovne sobote.
Na vprašanje ti v bistvu ne znam odgovoriti. Takrat, ko smo hodili v šolo nismo imeli izdelane samopodobe, to pride kasneje. O teh stvareh, kaj je prinesel ali pa odnesel tak način izobraževanja razmišljam še le sedaj, kajti posledice so in bodo ostale za vedno.
Dejstvo pa je, da nas, ki smo šli v Ljubljano starši sploh niso poznali, ker smo bili po cele dneve stran od njih, zato niso poznali naših sposobnosti, to pa je lahko zelo hudo, ko sam želiš kaj narediti pa doma nimaš podpore, ker menijo, da tega nisi sposoben narediti. Zato je potrebna izredno močna volja posameznika pa do neke mere tudi trma, da kljup nasprotovanju, ki je v bistvu plod strahu in ne razumevanja dosežeš svoje.
Nikoli in nikjer nisem zasledil, da se je za naše starše pripravljalo kakšno izobraževanje. Mi smo šli v zavod, starši pa so bili prepuščeni samemu sebi se boste že znašli. Midva s sestro se o teh stvareh nikoli nisva pogovarjala kako je bilo doma, ko mene ni bilo. Je imela malo več prostora pa več podpore staršev, ker starejšega brata ni bilo doma. Predvidevam, da je bilo tako.

SEBASTJAN:
Ko si zaključil tako osnovno kot srednjo šolo si se vrnil v domači kraj. Ljubo doma, kdor ga ima pravijo, pa vendar si se ti moral spopasti s čisto drugimi problemi, ne le z iskanjem zaposlitve, pač pa tudi s prekinjeno socialno mrežo, iz kroga prijateljev in sošolcev si se vrnil sicer pod domači krov, a za slepega zna biti taka vrnitev ne le izziv, ampak tudi na novo postavljanje na noge in veliko prilagajanja. Kako je to bilo pri tebi?

BOŠTJAN:
Najprej ti naj povem, da si postavil izredno občutljivo vprašanje, na katerega ti marsikdo verjetno nebi odgovoril. Jaz ti bom, ker sem spoznal, da nimam česa skrivat in se imam za ponosnega na to kar sem dosegel.

Kot sem že uvodoma povedal si ti edini iz naše generacije s katerim imava še stik. Ampak, ko tako razmišljam in tudi berem kaj na facebooku se mi zdi, da je naša generacija bila tista, ki je že nekako pričela čutiti pot razvrednotevanja, na katero smo stopili.
Letos mineva 20 let od kar sem končal telefonista v Škofji loki. Takrat sem svoje sošolce videl zadnjič. Torej v 20 letih ni bilo ničesar. Pa, da se razumemo nikogar ne obsojam, samo povem, ker se že pogovarjava.

Junija leta 1998 sem se vrnil za stalno domov v Radeče do takrat sem bil doma samo preko vikenda in med počitnicami. Seveda domov sem se vrnil kot tujec. No, če sem pošten sem tujec še vedno. Kljup temu, da imamo socialna omrežja, vso silno komunikacijo še vedno ni osebnega stika. Res je, da imam na facebooku precej recimo temu prijateljev iz Radeč, da bi pa rekel Ti Jure dej greva na kavo tega pa ni.
Vendar jaz nad tem nisem obupal, se zavedam, da je stanje kakršno je in zato iščem poti na drugačen način. Če nimam ljudi s katerimi grem na kavo v svojem domačem kraju se pa usedem na vlak in se odpeljem v Celje ali Ljubljano pa je.

Ker nisem časa v svojem domačem kraju preživljal s prijatelji na kavici sem ga preživljal in ga še vedno drugače. Zelo veliko sem bral leposlovna dela, spomnim se, da sem se tudi dopisoval, mogoče se bo kdo spomnil rubrike dopisovanje na teletekstu tv slovenija je bila. Tako sem se dopisoval z videčimi, šlo je tako, da mi je sestra pisma brala jaz pa sem potem odgovor natipkal na pisalni stroj ter poslal.
Leta 2004 sem šel prvič na karitasov tabor za slepe, ki sem ga do 2007 tudi vodil. Tabor še vedno obstaja in zanimivo mi je, ker je to ena redkih, če ne, kar edina stvar, ki ima res že dolgo kilometrino, čeprav na tabore ne hodim že 10 let.
Leta 2004 sem dobil tudi prvi računalnik, no kupil sem si ga, ker mi je bila braillova vrstica podarjena. Takrat se je potem pričelo moje učenje na računalniku raziskovanje vsega mogočega. Vrstico sem leta 2009 dal nazaj, ker sem jo imel v najemu kot so takrat na društvu rekli, sedaj delam samo še z govorom, ker gre vse skupaj hitreje.

Sem pa na računalniku počel vse mogoče od prenašanja torentov, tudi spletni radio smo imeli, so rekli nekateri, da smo bili v tistih časih še celo boljši, kot Salomon. Skratka sem se učil.

Sem pa tudi varčeval z denarjem, tako, da sem si leta 2008 kupil novi računalnik, ki še vedno dela in je danes star 10 let monitor pa imam še vedno prvi in je star 14 let. S svojimi prihranki sem potem informacijsko tehnologijo le še posodabljal. Tako je za stacionarnim računalnikom prišel 2010 prvi prenosnik, nato so sledile izboljšave na mobilni telefoniji, Nokio sem zamenjal za Apple in tako dalje.
Ves čas sem tudi iskal delo, kot telefonist, pa nekaj časa sem tudi pisal za revijo Rikoss se spomnim, da sem naredil serijo člankov o koledarjih koledar v Outlooku, koledar na mobilniku Nokia, Google koledar in potem vse to sinhronizirati. Koledar je stvar, ki jo jaz uporabljam še vedno dnevno ampak vnesem v koledar podatek samo enkrat.

SEBASTJAN:
Obiskoval si zaposlitveno rehabilitacijo, kljub temu pa si se moral zopet veliko bolj upreti na lastno znanje in iznajdljivost. Kako je potekal ta čas?

BOŠTJAN:
Leta 2006 je pričel veljati zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Takrat smo v sloveniji dobili tudi tako imenovani kvotni sistem, ki naj bi zaposlil invalide.
Leta 2008 sem se odločil, da grem na zaposlitveno rehabilitacijo na univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča v Ljubljani, ker so bili oni edini za delo s slepimi.
Najprej sem šel tja na oceno, ki je izgledala tako, da sem dva tedna od osmih do enih krožil po timu strokovnjakov, ki so me ocenjevali in preverjali moje lastnosti, znanja… Se spomnim, da je bil med njimi tudi Socialni delavec, Tehnolog in pa tudi tiflo pedagog.
Ko je bilo to mimo sem bil zopet doma dobro leto in pol, vmes je komisija na zavodu za zaposlovanje v Celju ugotovila, da sem do zaposlitvene rehabilitacije upravičen in sam sem dal soglasje, da gremo dalje.
Tako sem januarja 2010 pričel hoditi na Sočo v Ljubljano enkrat tedensko gledati prosta delovna mesta med drugim. To bi lahko delal tudi doma.
Je pa bilo takrat tudi leto volitev in, ker je takratni župan in zdajšnji poslanec Matjaž Han hotel biti dobrodelen so me na občini Radeče vzeli na usposabljanje za mesec in pol. Tam nekega pravega dela ni bilo, so mi pa dali za arhiviranje uradnih listov ter digitaliziranje sej občinskega sveta, ki sem jih presnemaval iz kaset na računalnik in potem posnel na cd nazaj.
Pred volitvami je Han obljubljal, da bom ostal na občini, če bo izvoljen. On je bil jaz pa nisem ostal in rečeno je bilo, da bi šel nazaj na zaposlitveno rehabilitacijo. Torej zopet pisati prošnje za delo.
Meni je bilo tega dovolj, zato sem rekel ne. Zaradi tega je na Soči res, da zavladala panika, je bil sklican sestanek z vsemi upletenimi, se spomnim, da je tudi iz Celjskega zavoda prišla rehabilitacijska svetovalka.
Dogovorili smo se, da gre zaposlitvena rehabilitacija na mirovanje, kjer je še zdaj, jaz pa nazaj na borzo, kjer sem pa tako ali tako že bil od junija 1998.

SEBASTJAN:
Ugotovil si, da inštitucije ne naredijo vsega in začel si raziskovati kje bi našel svoj košček sveta pod soncem, če se metaforično izrazim, jasno ti je bilo, da izobrazba, ki si si jo pridobil ne bo dovolj, če želiš delati, ustvarjati in se zaposliti ter ne boš več odvisen od podpore, ki jo daje država. Kako se je vse skupaj začelo?

BOŠTJAN:
Začelo se je tako, da sem pri pripravljanju vsebine za Rikoss naletel na članek, da eno podjetje v Šoštanju izvaja projekt oz usposabljanje za delo na domu.
Zadeva se mi je zdela zanimiva in videl sem, da izgubiti nimam kaj. Če bo šlo ok, če ne bodo ostala še ena vrata zaprta.
Tako sem v roke vzel telefon in poklical v Šoštanj, se dogovoril, da se srečamo.

Nikoli ne bom pozabil, da, ko sem se pripeljal na Šoštanjsko železniško postajo sta me prišli iskat kar dve zaposleni osebi sama direktorica in ena njenih sodelavk. Verjetno sta si mislili, kakšen čudak bo sedaj prišel in ga bo potrebno mogoče celo nesti ali kako drugače pomagati, pa bo pomoč obeh potrebna.
Skratka v podjetju, reklame ne bom delal sem se prvič srečal s programom Minimax, ki ga izdeluje podjetje Saop d.o.o iz Šempetra pri Novi gorici.
Program sem s svojim predznanjem računalništva raziskal sam, v podjetju v Šoštanju so mi samo dajali naloge, kaj naj naredim in tako sem se po eni strani naučil delati s programom, ki teče preko spleta, po drugi strani pa sem se učil računovodstva in knjigovodstva. Ker pa smo vsi skupaj ugotovili, da je program dostopen, da s samim programom ne bom dosegel ničesar in, da bo potrebno še kaj narediti smo pričeli iskati možnosti za kakšno nacionalno poklicno kvalifikacijo. Računovodja nisem mogel biti, ker mi predhodna izobrazba tega ne dovoljuje, NPK lahko delaš eno višje, kot je tvoja formalna izobrazba. Ker sem jaz formalno delal le 3 leta ne morem delati računovodja, ki je dve višje, lahko pa zato knjigovodja. Saj razlike ni v bistvu nobene več, vsi moramo poznat davke in zakone knjigovodja še bolj kontni okvir.
Skratka smo se odločili, da gremo delat NPK za knjigovodjo. Učil sem se v tem podjetju, pa s pomočjo forumov na temo računovodstva in tudi nekaj iz programa Minimax. Šel sem samo na izpit, kjer pa tudi ni šlo vse kot bi moralo it. Najprej je bil pravilnik za npk tak, da je pisalo, da ni prilagoditev za osebe s posebnimi potrebami, kar sem jaz bil odločno proti in sem zpisal dopis na republiški izpitni center in tudi uspel, da so mi npk dovolili delati.
Tako sem ga junija 2012 tudi opravil edini od vseh, ki smo ga delali, potem je bila na voljo subvencija zavoda za zaposlovanje, če si odprl s.p ali d.o.o si dobil 4.500€ in to si moral imeti odprto dve leti.
Jaz sem se odločil šel v vse skupaj, 1. oktobra 2012 sem odprl svoj Eviras, kar je kratica za Evidence, Računovodstvo Štefanič v statusni obliki s.p in ga imam še sedaj torej skoraj 5 let in pol. Ob odprtju podjetja pa sem tudi zapustil zavod za zaposlovanje upam, da se mi tja ne bo potrebno več vrniti.

V času izobraževanja in raziskovanja programa Minimax sem navezal tudi stik s podjetjem Saop D.o.o takrat je bila direktorica Sonja Šinigoj, ki je bila Januarja 2013 tudi prvič in do sedaj zadnjič v Radečah na moji prireditvi, ki pa si jo povezoval ti.
Sedaj imamo tradicijo, da se na Saopu srečamo vsaj enkrat letno imamo tudi tihi dogovor, da bo Minimax ostal takšen, kot je čimbolj dostopen, čeprav me to rahlo skrbi, ker že opažam določene spremembe na slabše, kajti Saop ima novo vodstvo in Ga Sonja ni več direktor a verjamem, da njena beseda še kaj velja in, da ne bo preveč motečih dejavnikov v Minimaxu in, da bo delo še naprej mogoče. To je edino orodje, ki ga jaz poznam, ki je 100% dostopno slepemu seveda pod pogojem, da ima ustrezno predhodno računalniško znanje.
Ker pa sem bil tudi prvi od slepih, ki delam v sistemu Minimax sem Minimax dobil brezplačno. Pred menoj je s Saopom in gospo Sonjo sodeloval žal tudi že pokojni Ljubo Daničič dolgoletni predsednik Mdss Koper. Ljubo je namreč v Agrariji Koper delal tudi na Saopovi programski opremi I-center, jaz pa sem sedaj v Minimaxu in po potrebi tudi Saopnet pos rešitev za davčne blagajne.
Programska oprema mi omogoča popolno digitalizacijo in tudi ni več pomembno kje je stranka doma oz ima sedež, ker smo v vsakem trenutku 100% usklajeni, papir je pa vsaj pri mojem poslovanju tako že zgodovina.

SEBASTJAN:
Na katere ovire si pri vsem tem naletel in kje si bil pozitivno presenečen, da se marsikaj da in, da so te tudi ljudje obravnavali enakovredno in se nisi spopadal s težavami?

BOŠTJAN:
Največja težava je tu še vedno predsodek v smislu kako boš to, kako ono. Nenazadnje je tudi prireditev 2013 pokazatelj tega, da je bilo v dvorani več novinarjev, kot ostalih ljudi. Na prireditev sem sicer takrat povabil prek 800 ljudi. Nisem pričakoval, da bo dvorana polna, sem pa pričakoval boljši odziv.

Kljup temu, da lahko ponudim popolno e storitev, ki jo podjetnik lahko spremlja iz svojega naslonjača, kot temu rečemo, po novem tudi na mobilnih telefonih, ker imamo tudi mobilno aplikacijo je tu še vedno zakoreninjen tisti strah. Nekaj dela škode tudi konkurenca, predvsem pa taki, ki mislijo, da znajo vse sami in delajo kar sami. Ko pa nastane kriza pa pridejo samo takrat je običajno prepozno.

Prijetno pa sem bil presenečen nad sprejemom v Šoštanjskem podjetju, ki so kljup temu, da so imeli svoje delo namenjali tudi čas izobraževanju, pa pristopa in vezi, ki smo jih spletli s podjetjem Saop sem tudi zelo vesel. Še danes, ko pride kakšno sporočilo od gospe Sonje se ga razveselim, saj vedno v njem zapakira kakšno močno sporočilo.
En tak lep trenutek je bil tudi, ko sem marca 2016 bil eden izmed podeljevalcev nagrade, ki jo imenujemo Gospodarski oskarji. Gospodarska zbornica slovenije vsako leto marca podeljuje nagrade za preteklo leto tistim, ki s svojim delom izjemno izstopajo. Tema prireditve na kateri sem bil jaz podeljevalec je bila Pogum, nagrado pa je iz mojih rok prejel G Martin Novšak direktor Gen energija. Je bila pa takrat za nekaj trenutkov tudi posebna spremljevalka, kajti prireditev je vodila SeveraGjurin sestra Gala Gjurina in ona me je pripeljala ter odpeljala na oder. Lepi trenutki so bili tudi s študentskim delom, saj sem vedno, ko sem šel na obisk na Saop za to koristil študentsko delo in sem zlasti študentkam omogočil, da vsaj za en dan malce pogledajo v svet slepih preko mene oz ob sodelovanju zmenoj.

SEBASTJAN:
Zakaj računovodstvo in ne kaj drugega, je temu botrovala slepota, ali pa te je to tako močno zanimalo, morda pa si videl v vsem skupaj le priložnost za službo?

BOŠTJAN:
Šlo je zgolj za to, da preiskusim novo stvar v tem primeru je bil to računovodski program Minimax. Iz tega preiskusa pa se je razvila potem cela zgodba. Je pa res tudi to, da sem svoje zasebno življenje prenesel v delo. Tako, kot moraš imeti urejene stvari v zasebnem življenju tako moraš imeti urejeno tudi računovodstvo, še zlasti to velja v primeru, da delaš za druge, ki so včasih še veliko bolj površni in potem je iz te površnosti potrebno narediti urejeno celoto.

SEBASTJAN:
Kako poteka tvoj delavni dan?

BOŠTJAN:
Pojem s.p si mnogi ne znajo pravilno razložiti. Dostikrat slišim v smislu saj maš s.p maš čas. Ja je res, ampak jaz tega ne dojemam tako. Tako, kot vi vsi hodite v službo 8 ur na dan tako tudi jaz delam 8 ur na dan, nenazadnje sem tudi za ta čas zavarovan in plačam prispevke. Zaradi tega sem tudi že v štartu davnega oktobra 2012 sprejel določene odločitve. Sliši se smešno, ampak sprejel sem odločitev in mejo med poslovnim časom in zasebnim življenjem. Ko delam sem v službi, ko ne delam sem zasebno pa neglede na to ali sem v isti sobi ko delam ali ne delam. Zato imam tudi ločene telefonske številke, ločeno elektronsko pošto in nenazadnje tudi ločene bančne račune, čeprav to slednje ni več obvezno.
Začnem delati ob devetih zjutraj, če je delo, če ga ni se učim berem recimo uradni list. Ob devetih zjutraj tudi odprem službeno pošto, vklopim službeni telefon, skratka sem v službi. In tako je do 17:00 ko telefon izklopim, zaprem elektronsko pošto. Po tej uri preprosto ne želim biti službeno več moten. Seveda pa to ne pomeni, da ta čas, ko sem dosegljiv na službenih kontaktih sedim doma in čakam, da kdo pokliče. Sem tudi na terenu, ampak bistveno se mi zdi, da sem od te do te ure dosegljiv strankam s katerimi imamo pogodbo in tudi tistim, ki me slučajno pokličejo.

SEBASTJAN:
Pogrešaš v krogu slepih in slabovidnih več podpore, tudi inštitucij, ki so zadolžene za našo ciljno ranljivo skupino?

BOŠTJAN:
Vsekakor jo. Na trenutke imam celo občutek, kot, da se me slepi bojijo, ker sem stopil in še skušam stopati iz povprečja. Mogoče bi bilo bolje, če bi bil tiho pa lepo na borzi.
Moje razmišljanje sicer ni neosnovano, ker marsikaj opazim, ampak od tega početja nihče nima koristi. Se pa najdejo celo določeni posamezniki, ki, ko jih vprašaš zakaj pa nebi sodelovali z menoj na to preprosto ne znajo odgovoriti. Organizacija kot taka pa podpira samo določene stvari to so zlasti športniki. Saj v osnovi ni nič narobe, vsak se po svoje trudi, ni pa korektno, da se podpira samo določene. Že tako smo slepi slabovidni globalno gledano ne aktivni s prezgodnjim upokojevanjem delovna mesta tudi ne rastejo na drevesu ampak smo pa redki, ki pa smo družbi v korist pa bi se nas lahko malo bolj podprlo oz reklamiralo. Saj nekatere se mene se do danes še ni pa sem družbeno koristen že 5 let.

SEBASTJAN:
Bi bilo več uspeha, če bi slepi in slabovidni sodelovali med sabo? Denimo, da bi nekdo med slepimi, ki ima S.P. ali d.o.o. knjigovodske in računovodske stvari dal urejati tebi? Tako, bi si pomagali med seboj in pričela bi se plesti neka socialno podjetniška mreža med slepimi in v to bi bili vključeni tudi društva in ostale inštitucije, ki bi za podizvajalce imeli slepe in slabovidne, ki so se odločili iti na pot samostojnega podjetništva. Si kdaj ti sam razmišljal na ta način?

BOŠTJAN:
Do sedaj sta zmenoj sodelovali le dve slepi osebi. Ena oseba sicer ne posluje več, druga še. Ampak zanimivo je to, da mi je ravno slepa oseba povzročila ogromno sivih las. Ker ni bilo pač po željah te osebe in, ker za to osebo obligacijski zakonik očitno ne velja se je meni nič tebi nič skrila za hrbet odvetnika in hajdi napad name.
Če bi ta oseba ploščo obrnila bi bila zgodba drugačna. Seveda marsikaj bi se dalo, če bi slepi stopili skupaj ne samo v poslovnem življenju tudi na zasebnem. Žal smo prišli do točke, ko kmalu ne bomo mogli več uporabljati banalnih stvari, kot je televizija.
Ni si potrebno zatiskati oči pred dejstvom, da gledanje televizije, kot takšne ni več prioriteta ampak sekundarna stvar. Prav tako vsi dobro vemo, da je televizija sedaj IP in, da preden ti lahko nekaj pogledaš ali poslušaš se je potrebno prebiti skozi menij. Kako je z meniji pa vemo ne dostopno slepemu. Ampak jaz imam rešitev, kjer pa sam ne morem narediti ničesar, ker ni enotnosti. Če grem z rešitvijo do nekega operaterja bodo rekli Saj se ne da samo, da se me bodo znebili. Kar pa ni res. Vse se da. Nenazadnje imamo tukaj zakonodajo, ki je do neke mere v prid slepim pa še bi se dalo.
Bom izpostavil samo en primer:
6. in 7. člen zakona o izenačevanju možnosti invalidov lepo govorita o postopkih pred državnimi organi, da ne sme biti diskriminacije in podobno. Po drugi strani pa te isti državni organi pripravijo vlogo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki je zgolj za tisk in izpolnjevanje. Pa mi naj sedaj nekdo pojasni kako bo slep samostojno izpolnil vlogo na papirju? Očitno nikogar ne moti, da ne more slep samostojno oddati vloge za denarno socialno pomoč, varstveni dodatek in podobno. Ampak vse te stvari bi se dalo zelo hitro spremeniti, če bi bili bolj enotni, tako pa smo posamezniki, ki sicer nekaj poiskušamo včasih rata včasih pa nas ignorirajo. Tako se tudi dela na tem, da bo vloga za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev postala takšna, da jo bo slepi lahko sam izpolnil na računalniku in nato natisnil ter poslal, seveda, v kolikor ima oseba ustrezno računalniško znanje.

SEBASTJAN:
Kot dober poznavalec računalništva mi povej, je računalništvo za slepe sedaj prednost, ali pa se že kažejo določene slabosti v tem, da vse skupaj prehitro napreduje in temu napredku ne sledijo programerji, ki se ukvarjajo s programi prilagojenimi za slepe?

BOŠTJAN:
Na to vprašanje enoznačnega odgovora ne moram dati. So animacije, ki so problem, po drugi strani pa imamo tudi prebliske, kot je recimo aplikacija vozni redi za slovenske železnice. So sicer razvijalci rekli, da nima podpore za bralnik zaslona Voice over to je bralnik na Apple napravah, pa sem jo jaz naložil in vse je podprto.
Vesel sem, da smo na področju računalništva dokaj izenačeni z videčimi. Če gre moja sestra kupit telefon ga lahko tudi jaz uporabljam brez, da bi si nameščal neke drage programe, isto je tudi z Windowsi, kjer imamo tudi slovensko govorno sintezo. Tu smo enakopravni do neke mere.
Vendar pa preden bomo zahtevali od videčih prilagoditve bomo morali sami se naučiti uporabljati tisto, kar je in potem iskati prilagoditve.
Med drugim tudi poslušam podcaste in tako malo spremljam kaj v tujini vse slepi počno s telefoni. Igrajo igrice, se s pomočjo ure in telefona gibljejo po mestu, imajo na telefonu pameten dom in s tem poskrbijo za nadzor svetlobe, ogrevanja… pa še bi lahko našteval. Vse te stvari se bi dalo prenesti tudi v naše okolje in uporabnike naučiti ter uporabljati. Računalništvo je tudi pot do samostojnosti in neodvisnosti, tega se bomo morali počasi zavedati.
Jaz imam vse svoje storitve v oblaku, nimam nikakršnjih predsodkov. Teh predsodkov se boste morali znebiti tudi vsi ostali, pa poiskusiti uporabljati npr spletno banko in druge storitve, ker je le lepo, če neko stvar lahko narediš sam pa, če gre zgolj za plačilo članarine društvu.

Sebastjan:
Še mnogo vprašanj se zastavlja, kajti tvoja pot življenja je res bogata in zanimiva, a je dolžina teh intervjujev omejena. Zato bi te na koncu povprašal le še po tvojih ciljih in načrtih, ter morda še to, kaj bi želel sporočiti našim poslušalkam in poslušalcem zvočnega časopisa, katerega mimogrede tudi ti kolikor mi je znano rad poslušaš, oziroma pobrskaš po njegovi vsebini?

BOŠTJAN:
Bom pričel z zadnjim delom. Predvsem bi rekel takole: Bodite konstruktivna opozicija. To pomeni, da bodite kritični, hkrati pa predlagajte rešitev. Tudi sam imam rad, da se me na napake opozori, hkrati pa, se predlaga rešitve.

Seveda imam cilje in želje. Nekateri cilji so taki, da jih lahko dosegam sam, drugi cilji pa so odvisni od tega ali se bodo združile moči ali ne. Predvsem pa mi je cilj, da se še bolj vključim v svet videčih, kajti neglede na to kako se to sliši, omogočajo mi delo videči. Videči mi dajejo kruh in, če želim še kaj več moram mednje priti še bolj in tako na zasebnem, kot poslovnem področju.
Zasebno sedaj že dva meseca hodim na plesni tečaj družabnih plesov v Celje, kjer se pridno učim in tudi s svojo pojavo mogoče premaknem koga, da prične drugače razmišljati, predvsem to velja za dekleta, ker plešemo v parih.
Cilj imam svoje delo še izboljšati oz se mogoče celo kje zaposliti, saj imam izkušenj iz področja računovodstva veliko tehnike tudi, tako, da vem, da se marsikaj da in je zaposlitev lahko za delodajalca izziv. Željo imam tudi po psu vodiču, za katerega sem prepričan, da bi mi ob načinu mojega življenja dal lahko zelo veliko ampak je tu za enkrat še višja sila, bom pa svoje dosegel.
Predvsem pa si skupno gledano želim, da bi se slepi in slabovidni še bolj odprli in poiskušali vključiti v svet videčih, to še zlasti velja za generacijo od letnika 1985 in nazaj, kajti to so generacije, ki so šle še skozi zavod in srednjo šolo v Škofji loki in jim socialna mreža precej škripa pa, če si to priznajo ali pa ne.

Upam, da sva v tem intervjuju povedala kaj zanimmivega ter poučnega, mogoče pa komu moje delo predstavlja celo izziv kdo bi vedel?

SEBASTJAN:
Kot sem že rekel mnogo vsega bi lahko in bi morala izpostaviti z Boštjanom, a mislim, da je bil intervju vseeno dovolj izčrpen, da ste ga pobliže spoznali, izvedeli kaj novega in morda primerjali vašo pot z njegovo. Vsak od nas piše svojo knjigo življenja, v kateri nam vejice in pike postavlja usoda. Ta intervju pa sem za vas spisal radovedni urednik, Sebastjan Kamenik in mu na koncu postavljam tudi piko.