Boštjan Štefanič

STARA METLA Z NOVIM ŠTILOM

Ponavadi pričakujemo, da bodo nove volitve prinesle svež veter v jadra neke države, vlade, organizacije in društva. Seveda to pričakujemo le, če se na kandidacijskih listah pojavijo tako imenovani novi obrazi, na katere stavimo, ker so nas pač prepričali s svojim delovanjem v preteklosti, s svojim nastopom, ali pogosto tudi s svojo simpatičnostjo. Nič kolikokrat se je zgodilo, da je za nekdanjega predsednika države gospoda Milana Kučana kakšna gospa rekla, da ga bo volila, ker ima tako lepe oči, ali, ker tako umirjeno govori in podobno. Skratka marsikomu na volitvah ni pomembno kaj nekdo govori, ampak kako to podaja. Tako tudi v naših vrstah velikokrat ni pomembno nič drugega kot to, da vodstvo nekega društva zna zorganizirati dober izlet, ali piknik. Do neke mere je to sicer razumljivo, saj smo ljudje družabna bitja, pri slepih pa je ta družabnost še posebej na udaru, kajti le redko se imajo mnogi zaradi svoje mobilnosti priložnost srečati s komer koli. To tu je vse lepo in prav in po resnici povedano nič narobe. Narobe se prične po tem, ko neko vodstvo zanimajo potem le še tovrstne aktivnosti, ker se pri njih roko na srce tudi nekaj zasluži, ali se vodstvo zgolj v tem počuti res močnega, vse ostalo pa se pušča v nemar, naj opravijo to tajniki društev, nekaj posameznikov, ki si jih nabereš okrog sebe in stvari tečejo kot pač tečejo. Nekatere dobro, spet druge skrenejo iz prave poti in izgubijo svoj prvotni namen. Počasi se prične lahko tudi usip obiska športnih in drugih aktivnosti, obisk društvenih prostorov, ki postanejo le še zatočišče vodstva in peščice le temu vdanih in priljubljenih članov ter morda obisku članov v malo večjem številu v času uradnih ur, ko pridejo tja urediti to in ono. Tako se prične dogajati, če vodstvo niti ne skriva, kdo mu je bolj priljubljen, kdo manj in kdo sploh ne. Sicer seveda zopet ni nič narobe, da ima tudi vodstvo bolj ali manj naklonjeno članstvo, nič hudega tudi ni, če se z nekaterimi druži več kot z drugimi. Huje je, ko pri vsem skupaj pozablja na to, da pa je le vodstvo vseh članov in ne le peščice in, da, če drugega ne, je treba prav do vsakega ohraniti vsaj neko mero spoštljivosti, dostojanstva in seveda profesionalnosti. Z leti pa se seveda še tako aktiven človek tudi iztroši, prične mu primanjkovati idej, energije, morda se pojavijo tudi zdravstvene težave in potem se tak človek težko osredotoča na vse nove izzive, ki jih prinaša odgovorno mesto predsednika nekega društva in organizacije. Zato in še zaradi marsičesa so pri kar nekaj društvih spremenili svoj statut in neki predsednik svoje funkcije ne more opravljati tako rekoč dosmrtno, kot predsednik nekdanje Jugoslavije, tovariš Josip Broz TITO. Tudi v medobčinskem društvu slepih in slabovidnih Celje, so se pojavile te težnje in kazalo je, da se bo s časoma tudi v tem društvu pojavilo zavedanje, da pa je le društvo nekaj več kot zgolj nekaj izletov in piknikov s kozarčkom vina ter kranjsko klobaso. Seveda bi bil ta zapis strašno krivičen, če bi rekli, da se ne dogaja nič drugega, da se v teh letih ni marsikaj obrnilo v pozitivnejšo smer, da niso nekateri člani vložili ogromno svojega truda in volje v različne aktivnosti, tega je vseeno bilo kar nekaj. Problem pa je bil, ker je bilo tega premalo, ker so se pričeli mnogi člani počutiti ne zaželjene in, ker se je mnogo naredilo le s peščico posvečenih, spet druge se je klicalo zgolj, ko se jih je rabilo.

Pa pustimo to ob strani in preidimo k sržu problema. Dne 12. julija 2021 je MDSS CELJE izvedlo svoj letni občni zbor, ki pa je imel letos glavni poudarek na tem, da je bil volilni. Ker se je nekdanjemu predsedniku iztekel mandat, čeprav so ga nekateri prepričevali sploh v krogu blizu njega, da naj še prevzame to funkcijo vsaj za en mandat, ker prejšnjega ni v celoti oddelal on, se za to potezo ni odločil, ker bi se potem verjetno morali zopet lotevati spremembe statuta in bi to verjetno dvignilo dosti prahu, negodovanje nad takim manevrom pa bi zagotovo prišlo tudi iz vrst nekaterih njemu vdanih in iz njegove strani posvečenih članov. Zato je bilo treba izpeljati mehkejšo različico. Kot naročeno jim je prišla kandidatura ene od mlajših članic, ki je v društvu precej aktivna, ne kofliktna in tudi zelo razumevajoča in naivna, ko gre za opravičevati določene okoliščine vodstva in zaposlenih na društvu. Roko na srce pa je ta kandidatka med vsemi nami zaradi svoje osebnosti priljubljena in težko, da bi imela veliko število nasprotnikov. Vsega tega se zaveda tudi nekdanje vodstvo društva in tako je bil plan, da se izvedeta občni zbor in na njem volitve v stilu pregovora, da bo volk sit in koza cela. Morda bi se vse to zares zgodilo, če se nekdanji predsednik ne bi lotil vseh priprav preveč zagrizeno in ne računujoč na to, da se bodo njegove pod talne aktivnosti seveda razkrile. Prva slabost teh volitev je bila že, da je bila volilna komisija sestavljena iz njegove malenkosti ter dveh drugih kandidatov za predsednika društva. Etično in moralno je, da volilno komisijo sestavlja nekdo, ki ne kandidira za nobeno funkcijo. Druga napaka se je pokazala, da je komisija izločila mojo kandidaturo za člana nadzornega odbora, čeprav imam kot računovodja in kot nekdo, ki je samostojni podjetnik že skoraj devet let gotovo med slepim članstvom najvišje kompetence za članstvo v tem odboru. To potrjuje tudi tisti znani pregovor, da v domači deželi še nihče ni bil prerok. Napako pa so v svoji vnemi naredili zaradi tega, ker so na predlog gospoda takrat še aktualnega predsednika medobčinskega društva slepih in slabovidnih Celje mojo kandidaturo samovoljno izločili, morali pa bi z njo tako kot z vsemi ostalimi seznaniti člane izvršnega odbora. Tako ti niti vedeli niso, da kandidiram, sam pa sem to izvedel še le ob prevzemu glasovnic na občnem zboru dne 12. julija, ko me ni bilo na zaprti listi kandidatov za to funkcijo. Nihče razen predsednika volilne komisije mi ni znal tega pojasniti, pa še predsednik volilne komisije je povedal, da sam ni bil za to, pač pa je bil preglasovan s strani drugih dveh članov. Še manj sem si nadejal, da bi vodstvo društva odgovorilo jasno in glasno, zakaj je bilo potrebno kršiti statut društva, da se mene odstrani. Sam o tem lahko le ugibam in moja ugibanja ne bodo daleč od resnice. Morda je bila umaknjena na tak način tudi še katera kandidatura, vendar se o tem molči.

Druga napaka je bilo precejšnje telefoniranje odhajajočega predsednika za koga naj članstvo voli, seveda je poklical ljudi, za katere je vedel, da so njegovi prijatelji, ali pa so vodljivi in labilni in jim je vseeno kdo zasede mesto na društvu. Ni pa računal, ali se v svoji zagledanosti vase ni niti ubadal s tem, da se bo za te manjše ali večje pritiske na članstvo izvedelo in, da se bo morda dvignilo več prahu kot takrat, ko je v svoje posle vpletel tudi enega iz med letošnjih kandidatov za predsednika, kako se je takrat končalo vemo vsi, še posebej, ko je ta kandidat v svoji javni predstavitvi ne dvomno povedal, da je takrat kandidiral s pomočjo stricev iz ozadja in trdo pristal sredi svojega mandata. Tretja napaka odhajajočega predsednika pa je bila tudi to, da je v svojem poslovilnem govoru takrat že razrešen svoje funkcije javno razkril za koga bo glasoval in je s tem vršil javni pritisk na udeležene člane občnega zbora ter igral na njihova čustva, čeprav se je še tik pred tem opravičeval vsem, ki jih je kadar koli prizadel in jim naredil krivico, pa ni mogel iz svoje kože, da ne bi še vedno stroja občnega zbora uravnal tako, da bo nadaljnje štiri leta zanj in vse, ki sodijo tu zraven udobno in mehko postlano.

Tudi pri samih volitvah, ki naj bi bile tajne ni šlo vse tako, kot bi moralo iti. Tudi tu je prišlo do kršitev statuta društva. Glasovnice so se preštevale že v času trajanja glasovanja. Ena članica občnega zbora bi morala glasovnico oddati v prazno volilno skrinjico. Volitve so najvišja ustavna pravica slehernega državljana neke države, lokalne skupnosti ter društev oz organizacij. Članica občnega zbora tako glasovnice sploh ni oddala. Kot je povedala verifikacijska komisija ob pričetku občnega zbora je bilo na občnem zboru 48 prisotnih članov, od tega je glasovalo 40 članov, kje se je izgubilo 7 glasovnic ni znano, kajti ena, kot že povedano ni glasovala.
Nepravilnosti pa tudi z opravljenim glasovanjem ni bilo konec. Ob razglasitvi članov za izvršni odbor sploh ni bilo nedvomno povedano koliko glasov je kdo prejel. Po prvi razglasitvi sestave izveršnega odbora je tajnica društva ponovno preštevala glasove, saj ni bila prepričana v to kakšno poročilo je prebrala občnemu zboru, ki je v skladu s statutom društva najvišji organ nekega društva. Tudi same volitve v organe društva so bile izvedene tako, kot je dosedanjemu vodstvu društva, ki se je poslovilo 12. julija najbolj ustrezalo.

Tako mi ob pisanju tega sestavka prihaja na misel že tretji pregovor, ki pravi, da volk dlako menja nravi pa nikoli. Morda je izvrševanje pritiska na tak način, kot ga je pred občnim zborom in na njem nekdanji predsednik izvajal nad člani društva morda popolnoma legitimen in zakonit, zagotovo pa ni ne etičen in ne moralen in sam se ne hote vprašaš kako je nekdo brez čuta za moralo in etiko lahko vodil neko društvo do srebrnega jubileja. Hkrati pa se človek ne hote vpraša tudi, ali moraš biti za dolgo in povprečno vodenje nekega društva vsaj malo ne moralen in ne etičen? Tega vprašanja pa si zagotovo ni zastavila nova predsednica medobčinskega društva slepih in slabovidnih Celje, kljub temu, da sem izvedel, da je bila glede spornega početja seznanjena. Sicer bi kandidirala vsaj s cmokom v grlu, ker bi se zavedala, da je lahko tudi sama slej kot prej zlorabljena kot je bil nekoč njen proti kandidat, ali pa bo morala pokopati načela, ki jih je nekoč med vsemi nami vneto zagovarjala in zaradi katerih nam je mnogim bila tako blizu. Dejstvo je, da je sestava vodstva medobčinskega društva slepih in slabovidnih Celje takšna, da ustreza peščici zaposlenih in posvečenih ter množici tistih, ki jih niti ne zanima ne kdo vodi društvo in ne kaj se na društvu sploh dogaja, da le pridejo enkrat na leto skupaj, ali pa še to ne, ker jih tudi to ne zanima, pač pa, da unovčijo pravice, ki so jim na voljo, a jih država zaradi ne enotnosti med slepimi in slabovidnimi ustrajno jemlje in še jih bo ( dodatek za pomoč in postrežbo, ki naj bi se ukinil zaradi zakona o dolgotrajni oskrbi ter ne pravično finansiranje osebne asistence).

Tisti zavedajoči se, da je društvo mnogo več kot le zidovi in peščica ljudi, ki tam sedi in ureja tekoče zadeve ter aktivnosti, ki so v večini vsako leto podobne in utečene, pa se odmikamo od društva, ker v njem ne najdemo ne pravega smisla in ne pomena, pa še zaželjeni nismo. Tako bo naslednji mandat v bistvu na Medobčinskem društvu slepih in slabovidnih Celje pometala stara metla, le štil bo nov, če se do konca mandata ne bo zlomil v neprevidnih rokah.